Poznamo akutno in posttravmatsko stresno motnjo, razlikujeta se po časovnem okvirju, v katerem posamezniki začnejo doživljati s to motnjo povezane simptome.
Pri akutni stresni motnji gre za tesnobo in vedenjske težave, ki se pojavijo v prvem mesecu po izpostavljenonosti izjemno travmatičnemu dogodku, kot so na primer posilstvo, druge oblike fizičnega napada, smrtno nevarne nesreče, ujetništvo, udeleženost pri smrti ali v vojnem napadu. Po tem dogodku žrtve podoživljajo dogodek v spominih, nenadnih prebliskih in nočnih morah ali sanjah in se začnejo izogibati vsega, kar jih spominja nanj. Njihov spomin na dogodek je včasih nezanesljiv, spremljajo ga čustvena otopelost, trajna pretirana vzdraženost, strah in izbruhi jeze.
Če ti simptomi trajajo dlje kot mesec dni, govorimo o posttravmatski stresni motnji (PTSM), ki jo lahko nadalje delimo na akutno (do 3 mesece), kronično (več kot 3 mesece) in z odloženim izbruhom (6 mesecev po dogodku).
Značilnosti posttravmatske stresne motnje
- Oseba je bila izpostavljena travmatskemu dogodku, pri katerem:
- Je doživela ali bila priča dogodku, ki dejansko pomeni smrt ali grožnjo s smrtjo ali resno poškodbo
- Je odziv osebe močan strah in groza
- Oseba podoživlja travmatski dogodek na enega ali več sledečih načinov:
- S ponavljajočim se in obremenjujočim spominjanjem dogodka, v obliki slik, misli in zaznav
- S ponavljajočimim se mučnimi sanjami
- Z delovanjem ali počutjem kot ob travmatičnem dogodku (tudi občutki ponovne neprijetne izkušnje, iluzij, halucinacij)
- Z močnim duševnim neugodjem, lahko pa tudi telesnim odzivom, če je oseba izpostavljena dražljajem, ki so podobni travmatičnemu dogodku
- Oseba se stalno umika dražljajem, povezanim s travmo, ali se nanje slabše odziva, kar se kaže na več načinov:
- Z izogibanjem misli, občutjem in pogovorom o travmi
- Z izogibanjem dejavnostim, krajem, ljudem, ki sprožijo spominjanje na travmo
- Z nesposobnostjo, da bi v spomin priklicali bistvene informacije o travmi
- Z občutno zmanjšanim zanimanjem za pomembne aktivnosti ali sodelovanje v njih
- Z občutjem osamljenosti in izoliranosti
- Z občutjem neperspektivnosti – oseba ne pričakuje kariere, zakonske zveze, otrok ali normalnega trajanja življenja
- Oseba kaže stalne simptome povečane razdražljivosti:
- Težko zaspi, če že, pa se pogosto prebuja
- Pogosti izbruhi jeze
- Težave s koncentracijo
- Prekomerna previdnost
- Prekomerna zdrznitev
Dolgotrajne posledice PTSM
Kljub zdravljenju, pa lahko pri posamezniku nastanejo določene spremembe pri vsakodnevnem funkcioniranju, kar se vidi na kognitivnem, vedenjeskem in čustvenem področju:
- Primankljaj pri učenju in v spominu: žrtve imajo slabši spomin, bledo in izkrivljeno se spominjajo pomembnih dogodkov in datumov. Spomini na travmo so lahko zelo živi, ali pa precej razpršeni. Travmatični spomini so načeloma nedostopni vsakodnevni zavesti ravno zaradi njihove razpršenosti, po določenem času pa se lahko začnejo organizirati v bolj smiselne celote, kar omogoča zdravljenje in možnost, da oseba psihično predela boleče dogodke.
- Disociacija – žrtve pogosto navajajo, da se počutijo, kot da ‘zapuščajo svoje telo’ ali da ‘opazujejo’ travmatični dogodek z določene razdalje. To pomeni obrambni mehanizem, ko se oseba želi odvojiti oz. disociirati od bolečega dogodka, kar ima sicer zaščitno funkcijo, da človek psihično ne razpade, vseeno pa je tu ključno zdravljenje, da oseba ne ostane tudi sicer psihično disociirana in nepovezana (tako sama s sabo, deli sebe kot tudi z drugimi ljudmi).
Zdravljenje
Za uspešno zdravljenje PTSM je nabolj priporočljiva psihoterapija oz. pomembno ozračje varnosti in zaupanja ter psihološka podpora. Za osebo, ki je doživela travmo, je namreč ključno, da ve, da ni sama in da ima razumevanje ter podporo.
Namen psihoterapevtskih intervenc je v tem, da lajšajo simptome. Tukaj so pomembna tri načela:
- Predelovanje – osebi pomagamo, da se o tem, kar se ji je zgodilo, veliko pogovarja in razpravlja (torej, da da ven, vse, kar jo v zvezi s tem muči)
- Integracija – oseba namesto razpršenosti poveže oz. integrira svojo bolečo izkušnjo v zdrave vedenjske in čustvene okvire.
- Deaktiviranje – da se zmanjša oz. deaktivira mehanizem, ki osebo drži v večni previdnosti, vzdraženosti, povečani senzibilnosti in občutljivosti na okolje.
