Najtežje je spoštljivo in učinkovito komunicirati, ko smo v stiski ali s kom v konfliktu. Torej, ko smo žalostni, razočarani, ali pa na koga prav pošteno jezni in bi ga najraje nadrli ali v najhujšem primeru z njim agresivno obračunali. Nič od tega ni spoštljiva komunikacija, zato je pomembno, da se naučimo, kako se pogovoriti, ko smo polni neprijetnih čustev.
Za učinkovito komunikacijo se priporoča uporaba naslednjih načel:
Jaz sporočila
Eno najučinkovitejših načinov komuniciranja je to, da izhajamo iz sebe in izražamo lastno stanje. To pomeni, da povemo, kako smo mi doživeli situacijo in kaj mi ob tem čutimo. Čeprav se vam to morda zdi v danem trenutku neumno, je to preverjeno eden najboljših načinov, kako umiriti situacijo. Recimo, da vas je eden od staršev nadrl zaradi slabih ocen. Zdaj se tako jezni in razočarani, da bi se najraje na smrt skregali. Namesto, da se spustite v neskončen boj besednega obračunavanja, lahko rečete, da sicer razumete, da je starš razočaran nad ocenami, ampak da se trudite in vam matematika žal ne gre, kar pa ni nalašč. Rečete, da bi tudi sami radi imeli boljše ocene in da vam je neprijetno, ko dobite slabo, da pa boste v prihodnje delali na tem, da se stvari izboljšajo. V takšnih primerih nasprotna stran večinoma popusti, ker je niste napadli, ampak ste izhajali iz sebe in tega, kar boste vi naredili, da se stvari izboljšajo brez da bi odgovornost in jezo preložili na drugega.
Pri Jaz sporočilih:
- izražamo lastna čustva: ‘žalostna sem, kadar’… (‘mi ti rečeš, da sem neumna’), ‘moti me, da’… (‘mi nisi povedal…)
- nevtralno (brez obsojanja in kritiziranja) opišemo tuje vedenje: ‘ko mi rečeš, da se nisem potrudila pri matematiki, sem nesrečna, saj sem se zelo trudila, da bi mi uspelo’
- Čustva ali želje opišemo v zvezi z vedenjem v tem trenutku, situaciji, in ne vlečemo na plano starih zamer ali nekaj iz preteklosti: ‘res si želim, da me poslušaš, ker bi ti rada nekaj povedala’
- Pomembo je tudi, da vprašamo za pomoč, ko jo potrebujemo in se ne pretvarjamo, da je ne: ‘prosim, če mi lahko pomagaš, trenutno sem v veliki stiski/težavah’
Brez obsojanja in kritiziranja
Kadar smo jezni ali razočarani, žalostni ali nesrečni, svoja čustva pogosto ‘stresemo’ na druge, saj se je izredno težko kontrolirati in ker iskreno verjamemo, da so drugi krivi, da se počutimo, kot se. Zelo težko se je namreč ustaviti in ne narediti tega, kar si tako zelo želimo – drugemu pokazati, kaj mu gre.
Tukaj se moramo zavedati, da če verbalno napademo prijatelja, partnerja ali starša, se pogovor ne bo uspešno končal, saj se bo druga oseba odzvala z obrambo in bo napadla nazaj. Lahko si predstavljate, da se boste potem znašli v vojni besed in grdega obračunavanja, kjer boste na koncu še bolj jezni in užaljeni, prijateljstvo oz. odnos pa se lahko zaradi tega tudi konča.
Zato je pomembno, da vedno izhajamo iz tega, kako se počutimo, lahko tudi rečemo, da smo zaradi druge osebe zelo jezni, ker nam je nekaj rekla/naredila, ampak brez da jo kritiziramo, sploh pa preden slišimo njeno plat zgodbe. Vedeti namreč moramo, da si veliko ljudi po svoje razlaga situacije, v katerih se znajdejo, saj se avtomatsko želimo zaščiti in drugega kriviti za to, kar se je zgodilo. Zato pa je boljše, da daste osebi priložnost, da pove, kaj se je po njenem mnenju zgodilo, in da ste pripravljeni slišati, da je problem čisto mogoče nastal tudi zaradi vas in vašega prehitrega zaključka ali impulzivnega odziva.
Sami smo odgovorni za svoja čustva
Zelo radi rečemo, ‘ti si me razjezil/a!’. To žal ne drži, saj smo sami odgovorni za naša čustva, ne glede na to, kar nam je rekla/naredila druga oseba. Zakaj?
Zato, ker smo mi to dovolili. Nič se namreč ne more zgoditi in nobenega neprijetnega čustva ne moremo čutiti, če nismo MI tako ali drugače interpretirali situacije, torej se mi v mislih odločili, da nam določena oseba tega ali onega ne bi smela reči ali narediti.
Primer: sošolec vam reče, da ste v nečem zanič. Vi ste jezni, da bi ga najraje kar udarili. Čeprav je to, kar je rekel, res žaljivo, je samo od vas odvisno, kako boste reagirali. Nekdo bi se nasmejal in rekel: sva že dva 😊 kdo drug bi bil jezen in bi sklenil, da sošolec ne bi smel tega nikoli reči. Začel bi ga zmerjati in govoriti še kaj hujšega. In čeprav res ni lepo, da je sošolec to rekel, ima on svobodo govoriti, kar želi, od vas pa je odvisno kako boste reagirali. Lahko odidete stran, lahko ga ignorirate, lahko rečete, da vas je to prizadelo in ga prosite, da vam tega več ne reče. Nešteto možnosti je, vi pa odločate, katero boste izbrali.
Samo od nas je odvisno, kako bomo določeno težavo ali misel/čustvo skomunicirali
Vse je odvisno od tega, kakšen rezultat želimo doseči. Če želimo osebo prizadeti, ker nam je nekaj grdega rekla, prav gotovo ne bomo iskali spoštljivih načinov reševanja konfliktov, ampak bomo nesramni in maščevalni.
Če pa želimo rešiti konflikt in naš odnos s to osebo, čeprav nas je prizadela, potem pa se bomo ustavili in si rekli, da ni vredno, in poskusili razumeti, zakaj se je naš prijatelj ali partner tako vedel.
Vzemimo sebe in situacije manj resno
Velikokrat stvari vzamemo preveč osebno, tudi ko niso. Preveč se osredotočamo na to, kaj so drugi rekli o nas, kaj si o nas mislijo, kak so si drznili to ali ono narediti. Dajmo se malo sprostit 😊
V resnici drugi ne mislijo kaj dosti o nas, saj večino časa razmišljajo o sebi. Prav tako rečejo kakšno nesramnost ali neumnost, ker podobno kot mi, ne znajo odkrito in spoštljivo skomunicirati, kaj jih muči.
Problem torej ni v tem, da so grdi ali hudobni, ampak da tudi oni niso sledili zgornjim načelom, in zato ste se vsi skupaj znašli v tej konfliktni situaciji. Če pa se malo sprostite in vidite, da imate vsi skupaj podoben problem, pa se lahko temu nasmejite in na lep način rešite svoje odnose.